Promplac

Tako se mi je mudilo, da sem skoraj pozabila lovski nahrbtnik za očeta. Zadnjič je bil pri nas na obisku in je pozabil lovski nahrbtnik pri nas doma. Niti ne vem, zakaj ga je pravzaprav dajal ven iz avtomobila. Mislim, da je imel nekaj v njem, kar je potreboval, in se mu je zdelo bolj smiselno, da prinese cel nahrbtni v hišo, kakor pa, da se muči z iskanjem po nahrbtniku, ko je v avtomobilu.

Odhitela sem nazaj, ko sem se že usedla v avtomobil. Najprej sem potrebovala kar nekaj časa, da sem lovski nahrbtnik našla. Pa sem ga še jaz pospravila, da ne bi bil v napoto v jedilnici in sem skoraj pozabila kam. Ko sem lovski nahrbtnik našla v shrambi, sem ga pograbila in odhitela proti avtomobilu. Mudilo se mi je namreč še v trgovino, predem, grem do staršev in sem imela le še pol ure časa, da jo ujamem odprto. Nisem imela veliko stari za kupiti, ampak, ker mi je zmanjkalo jajc, sem morala nujno ponje.

Do trgovine sem prišla točno petnajst minut prej, preden se je zaprla. Še dobro, ker ne vem kaj bi jutri zjutraj brez jajc. Kupila sem jajca in tuno, ki je tudi bolj pri koncu, sem odšla proti blagajni. Ko sem šla mimo čokolad, si nisem mogla kaj, kot pa da si kupim še eno čokolado, ker sem imela tako močno željo po sladkem, ki si je nisem mogla upreti. Ko sem vse plačala in odšla iz trgovine sem se lahko bolj umirjeno, usedla v avtomobil in odpeljala od staršev saj se mi ni več nikamor mudilo. V prtljažniku je bil lovski nahrbtnik in jajca, ki jih bom lahko pripravila jutri za zajtrk in to je bilo vse, kar je bilo ta ta dan obvezno.

Čez dobrih deset minut sem prišla do staršev in prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem očetu izročila, lovski nahrbtnik, da ga ne bi pozabila v avtu. …

Ko sem se preselila na obalo, sem si zadala, da bom poskusila res čimbolj pogosto obiskati mojo babico. Z babico sem preživela skoraj celo otroštvo in veliko mi je pomagala. Zato sem si tudi zadala, da jo obiščem čim večkrat. Vedno ko sem jo obiskala, je bila vedno dobre volje, vsa vesela, ker sem prišla do nje. Vedno mi je skuhala kosilo in skupaj sva spili kakšno kavo. Vsakič ko sem prišla je bila vesela, potem pa se je to začelo malo spreminjati. Parkrat sem bila pri njej in videla sem, da je nekaj narobe, čeprav je to res dobro skrivala, ampak ker jo poznam že celo moje življenje, vem da nekaj ne štima.

Vprašala sem jo kaj je narobe in seveda mi na noben način ni želela povedati. Rekla je da je v redu, razen tega da se stara, vse ostalo ve okej. Jaz ji nisem verjela in vsakič ko sem bila pri njej sem jo ponovno vprašala kaj je. Končno mi je zaupala in res mi je bilo žal za njo. Rekla je, da ima revmatoidni artritis. Bolijo jo predvsem roke in težko kaj naredi. Mora si vzeti čas, drugače je bolečina še hujša.

Seveda sem morala pobrskati po spletu kaj je revmatoidni artritis in hitro mi je postalo vse jasno. Nisem pa na noben način vedela kako naj ji pomagam. Ugotovila sem, da zdravila zaenkrat še za revmatoidni artritis ni, kar me je zelo razočaralo a vseeno lahko s pomočjo strokovnjakov poskrbiš, da nimaš potem hudih posledic.

Babici sem to tudi predlagala in upam, da bo moj nasvet izkoristila. Rekla sem ji, da ji stojim ob strani in da če bo potrebovala pomoč sem vedno tu in ji z veseljem pridem pomagati. Babica se mi je lepo zahvalila, jaz sem tokrat skuhala kavo in skupaj sva jo lepo spili.…

Nekaj časa nazaj sem dobila svojo prvo zaposlitev. Bila sem res vesela, da končno lahko začnem graditi na svoji karieri. Delala sem konstantno na računalniku in to kar na dveh ekranih. Imela sem še monitor in res je bilo vse super, saj sem imela tako bolj organizirano delo. Problem pa je bil, ker me je nekaj začelo precej skrbeti. Na računalniku sem bila praktično vsak dan cel dan.

Najprej v službi po osem ur, potem pa sem še doma gledala kakšno serijo ali kaj podobnega. malo me je začelo skrbeti za moje oči. Kako bodo moje oči to vse zdržale, ne vem. Ker sem se res tako močno ustrašila, sem začela malo brskati po spletu za solucije. Našla sem ene par idej a nisem bila preveč prepričana, zato sem hotela dobiti neko strokovno mnenje. Šla sem k okulistu in ga prosila, da mi temeljito pregleda vid, da vidi, če je že kakšna okvara vida, ali sem še dobra. zanimalo pa me je tudi, kako lahko v naprej zaščitim oči. Ko sem prišla tja in mi je pregledal vid, je rekel, da se ne rabim bat, saj je moj vid res še vedno dober. Prosila sem ga za nasvet, saj sem mu obrazložila mojo situacijo in res me je skrbelo.

Okulist je reke da je prav da me skrbi in da naj grem malo povprašat v optika Maribor. Naslednji dan je bila moja destinacija optika Maribor. Tam so mi predlagali očala proti modri svetlobi in seveda sem jih kupila. Optika Maribor je bila res lepa izkušnja zame saj so mi tudi zelo veliko razložili, glede računalnikov in kako to vpliva na naš vid. Tako se lahko sedaj brez strahu na računalniku več ur in nosim očala proti modri svetlobi, vsakič ko se računalnik odpre. Dobro je da sem hitro odreagirala, dokler še ni bilo nobene okvare vida.…

Bila sem na pregledu za ščitnico in še za sladkor v krvi, ker sem še vedno presuha in ker ne prenašam dobro vseh živil. Ampak nekako mi je vse pokazalo, da je normalno, tako, mi zdravnica vsekakor ni znala povedati, kje bi lahko bi problem. Poleg tega, da so mi pregledali sladkor v krvi, so mi tudi e vsebnost vitaminov, mineralov in vseh ostalih stvari. Pa tudi ni pokazalo prevelikega odstopanja. Včasih res ne vem, v čem je smisle laboratorijskih preiskav, če mi vse pokaže, da je tako kot moral biti in potem ne vem, kje bi lahko bil problem. 

Res, da pri meni igra zelo veliko vlogo stres, ampak vseeno se vprašam, kaj pa še morda ni le stres. Potem grem na kakšen preiskave k zdravnici in ko ugotovim, da je moje telo brez težav, potem začnem težavo drugače urejati. Tokrat bo očitno tudi tako, da bom morala težavo iskati nekje druge. Tudi ni mi pokazalo, da bi imela celikalijo, kar bi potrdilo razlog, zakaj sem tako občutljiva na gluten. Ne vem sicer, kaj bi lahko pri tem imel povišan sladkor v krvi, da so mi to vseeno preiskali, ampak če ne drugega vem, da nimam sladkorne bolezni. 

Zahvalila sem se zdravnici za trud in jo vprašala. Če je še kaj takšnega, kar lahko stori, ampak je reka, da ta hip ne vidi nič drugega. Razen to, da nadaljujem, kar delam in se morda odločim za kakšno sprostitev večkrat, kot si jo do sedaj. Na tem sicer delam, ampak očitno ne najbolje, saj imam še vedno težave s stresom, kakor kaže.

Vseeno bom pazila na vnos sladkorja in ostala živila, ki mi ne delajo dobro. Čeprav imam sladkor v krvi, normalen se mi zdi, da je bolje preventiva kakor pa kurativa. Ne vem, ali lahko na sladkor v krvi, sicer zelo veliko vplivam, ampak verjetno do neke mere lahko.…