Po napornem dnevu v službi se sprehajam ob rečnem bregu. Misli mi bežijo sem in tja. Pot je posuta z majhnimi kamenčki, tako da korak ni neslišen. Z roko sežem v žep po škatlico cigaret. Ojoj, skoraj bo prazna. Prižgem in globoko potegnem vase. Za ovinkom opazim prazno leseno klopco in sedem. Po reki mimo pripelje čoln. Prepuščen je vodnemu toku. Na njem možakar s palico v roki. Ribe lovi. V ustih pa cigareta. Od nje se vali dim, da zgleda kot da je parnik na vodi. Čolniček tiho izgine za rečnim ovinkom. Ugasnem cigareto in odidem naprej. Opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Redko kdo še kadi. Sploh med hojo. Zanimivo kako se je spremenil trend kajenja. Včasih ni bilo kotička kjer se je kadilo. Doma v stanovanju, v službi na delovnem mestu, v lokalih.
Celo se spomnim, da so moji starši kadili v kinu. Neverjetno. Danes si ne morem tega predstavljati, da bi kadili v zaprtih prostorih. Res je. zunaj na ulici redko kdo še kadi. Zanimivo pa je, da so pepelniki ob koših za smeti na ulicah še zmeraj polni. Za naslednjim ovinkom zapustim rečni breg in se po pločniku na ulici odpravim proti domačem lokalu. Še prej se ustavim v trafiki po novo škatlico cigaret. Pred menoj možakar v dolgem plašču in vrečko v roki. Znan se mi zdi. Seveda, možakar iz čolna. V vrečki pa dve veliki ribi. Vrečko poda prodajalki, ona pa njemu dve škatlici cigaret. Kako preprosto se mi zdi. Blago za blago. V lokalu naročim kavo, na hitro jo srknem po grlu, plačam, z denarjem, ker pač nimam rib in se odpravim domov. Hitro še enega pokadim pred blokom, zadnjega iz škatlice, poklepetam s sosedom in že sem doma. Pripravljen na nov dan in nove izzive. Na nove zmage jutrišnjega dne. …