Moja sestra je komaj čakala letošnji dopust. Po napornih mesecih službe si je zaslužila oddih, zato si je izbrala majhno obmorsko mestece, kjer čas teče počasneje, sonce greje bolj toplo, domačini pa so prijazni in nasmejani.
Prve dni je uživala v brezskrbnem poležavanju na plaži, dolgih sprehodih ob morju in srkanju sveže limonade pod borovci. V sredo zjutraj pa je prejela veselo novico, njena dolgoletna prijateljica je rodila zdravega dečka. Takoj je vedela, da ji mora poslati ali čestitko ali telegram. Ker sta si vedno želeli ohraniti nekaj starih navad, je sklenila, da ji bo poslala telegram, ki je nekaj posebnega in osebnega v času, ko vsi pošiljajo le še sms sporočila po telefonu.
A tukaj, sredi majhnega mesteca, ni bilo vse tako preprosto. Najprej je povprašala receptorja v hotelu, kje je najbližja pošta. Ta je z nasmehom zamahnil z roko proti staremu kamnitemu trgu. Takoj je stekla tja, a pred njo je stala le zapuščena hiša z zarjavelim nabiralnikom. Pošte pa nikjer. Ni obupala. Vprašala je domačina, starega ribiča, ki je s kazalcem pokazal proti hribu in kapelici na njem. Sledila je navodilom, a je namesto pošte našla prijetno kavarno, kjer so ji postregli z najboljšo kavo kar jo je kdaj pila. S soncem že visoko na nebu in rahlim obupom v srcu, je še v tretje vprašala prijazno prodajalko v trgovinici s spominki. Ta ji je z nasmehom na obrazu razložila, da pošte že dolgo ni tukaj in da lahko telegram pošlje na turistični točki. In res, v majhni pisarni stala stara naprava, ki je pošiljala sporočila še na star, čaroben način. Sedla je za mizo, izbrala najlepše besede in prijateljici poslala telegram poln ljubezni in veselja.
Ko je končno stopila ven, je sonce še vedno prijetno grelo, veter pa je nežno valovil morje. Vesela, da je lahko poslala telegram, se je vrnila po isti poti do svojega hotela.…