Že od kar pomnim, sem tisti tip človeka, kateri se k zdravniku odpravi po navadi takrat, ko je že prepozno. Vedno sem bil namreč mišljenja, da ni nič resnega in bo moj imunski sistem že lahko poskrbel za to. Temu je bilo tudi velikokrat tako, a včasih so se reči zakomplicirale. Tako se mi je nekaj podobnega zgodilo tudi nedolgo nazaj, ko sem začel dobivati bolečine na območju želodca.
Začelo se je preprosto. Nekaj bolečin na tem območju, tisti čuden občutek po kakšnem obroku in podobno. Zdelo se mi je, da je to morda posledica stresa, ali česa čudnega kar sem morda pojedel. A z dnevi se reči niso izboljševale. Zato me je začelo to precej skrbeti, sploh zato, ker sem se začel zbujati sredi noči, ker me je trebuh tako bolel.
Tedaj sem se sprijaznil, da se moram odpraviti k zdravniku. Tam pa me je ta hitro poslal naprej, saj ni moral točno vedeti, kje je težava. Čakala me je kolonoskopija. Priznam, ko sem to slišal, sem bil čisto živčen. Približno sem vedel, kaj je kolonoskopija in to me ni niti malo navdušilo. Zdelo se mi je, da bo postopek precej neprijeten in boleč.
Ko sem le dočakal tisti termin, ki sem ga imel, pa je živčnost le še narasla. Res sem mislil, da me bo vse skupaj zelo bolelo. To je videl tudi specialist, ki je opravljal pregled. Ta me je lahko takoj pomiril in mi ponudil sedacijo. To bi pomenilo, da ne bi čutil ničesar, na kar sem seveda takoj privolil.
Ko se je pregled začel, pa sem bil prav presenečen nad tem, da je bila kolonoskopija res čisto neboleča. Sploh nisem praktično čutil, da se kaj dogaja. Tako je bila sedacija res nekaj posebnega. Rezultati pa so na srečo pokazali, da ni nič resnejšega, oziroma nič česar se ne bi dalo rešiti z nekaj antibiotiki. …
