Mesec: april 2025

V Rožnatem mestu v Rožni dolini je bilo celo mesto na nogah.

Gasilsko društvo je praznovalo dvesto let obstoja in že celo leto so se vrstile različne prireditve s katerimi so v mestu želeli obeležiti ta jubilej. Pripravili so celo vrsto koncertov in zabavnih prireditev. Pripravili so tudi gasilska tekmovanja, pa športne prireditve. Ta konec tedna pa se je bližal vrhunec prireditev, ki se naj bi končal s tombolo. Tombola sama po sebi ne bi bila nič posebnega če nebi bil nagradni sklad nekaj posebnega. Številne visoke denarne nagrade, lepi izdelki in vrhunec tombole podelitev avtomobila znamke Peugeot model tri tisoč osem.

Avto je za gasilsko tombolo prispevala avto hiša iz Rožnega mesta s pomočjo zastopnika vozil Peugeot za našo državo. Takoj ko se je razvedelo kako bogat je nagradni fond še posebej pa, da bo glavna nagrada avtomobil, so srečke hitro pošle. Kupovalo jih je staro in mlado. Na bencinskih servisih, v prodajalnah časopisov in pri gasilcih so vsi stali v vrsti da bi kupili srečke za tombolo. Srečk je zmanjkalo že peti dan po začetku prodaje. Nekaj srečk je kupil tudi župan Jure, bolj zaradi tega, ker je šel denar od prodanih srečk za nakup novih vozil za gasilsko brigado v mestu. To so sami fejst fantje je rad dejal župan Jure.

Vedno pripravljeni pomagati in reševati življenja, če je potrebno. Tombola se je odvijala na glavnem mestnem trgu, kjer so postavili oder in so na njem nastopale glasbene skupine znane po celi državi, na vrhuncu zabave se je pričelo žrebanje tombole. Hitro so podelili cel kup bogatih nagrad, na koncu je ostalo le še žrebanje srečke, ki bo srečnežu prinesla novo vozilo znamke Peugeot model tri tisoč osem. Ko je voditelj prebral dobitno srečko je na trgu zavladala popolna tišina.

In nato silovit izbruh veselja. Avto je zadela mlada družina, ki ji bo avto znamke Peugeot prišel še kako prav.…

Ko je poln avtobus krovcev prispel do velike tovarne, so že od daleč opazili mogočne proizvodne hale in visok dimnik, iz katerega se je strmo dvigal snežno bel dim.

V tej tovarni so iz proizvodnih trakov prišli najsodobnejši strešni paneli, ki so postali pravi hit v gradbeni industriji. Ob vhodu v eno izmed hal jih je pričakal vodja proizvodnje in jih povabil na ogled celotnega proizvodnega procesa. Najprej so si ogledali oddelek, kjer so bile skladiščene surovine. Brez kovinskih plošč, izolacijskih materialov in posebnih premazov pač ti strešni paneli ne bi obstajali. Vodja je razložil, kako se vse začne pri kvalitetnih materialih, saj le tako lahko zagotovijo trajnost in odpornost končnega izdelka. Nato pa so vstopili v samo osrčje tovarne, v prostore s proizvodno linijo. Ogromen prostor je bil napolnjen s sodobnimi stroji, ki so natančno oblikovali in sestavljali komponente, končni izdelek pa so bili strešni paneli.

Opazovali so, kako kovinske plošče potujejo skozi stroje, ki jih režejo, prepogibajo in nanašajo posebne zaščitne sloje. Nekateri krovci so se že pogovarjali o tem, kako enostavno bo te strešne panele vgrajevati na strehe, saj so bili lahki in izjemno vzdržljivi. Po ogledu proizvodnje so se ustavili še v laboratoriju, kjer so preizkušali vzdržljivost strešnih panelov. Eden od inženirjev je pokazal test odpornosti na močne sunke vetra in točo. Navdušenost je bila na višku, plošče niso dobile niti drobne praske. Ti strešni paneli so ustvarjeni za desetletja, je ponosno pristavil po koncu testa. Za konec pa še ogled razstavnega prostora, kjer so bile prikazane različne izvedbe strešnih panelov. Vse od klasičnih od modernih, celo takšni z vgrajenimi solarnimi celicami so bili razstavljeni. Pogovor z oblikovalci jih je še dodatno prepričal, da ta tovarna res razmišlja o prihodnosti in ustvarja izdelke, ki ne le ščitijo strehe ampak tudi prispevajo k energetski učinkovitosti domov.

Polni novih idej so se krovci vračali domov.…

Bil je sončen soboti popoldan in oče je po napornem in dolgem delovnem tednu užival v srkanju skodelice črne kave in branje časopisa.

Njegov malček pa je imel drugačne načrte. Malo je želel podražiti očeta. Njegova radovednost in želja po igri sta bili neustavljivi. Ko je videl kako je oče odložil daljinca za garažna vrata na mizo in se zatopil v branje, je dobil nagajivo zamisel. Tiho, kot prava miška, je stegnil svoje male ročice, pograbil daljinca in ga nesel v svojo sobo. Tam ga je skril pod kup plišastih medvedkov. Čez nekaj časa je oče vstal in se namenil oditi v trgovino po nekaj sestavin za okusno večerjo. Stopil je do garaže, roke potisnil v žep, da bi vzel daljinec, a ga ni bilo. Presenečeno se je ozrl naokoli, pogledal na mizo, saj je bil prepričan, da ga je tam odložil, pod kavč. Nič. Tlesknil je z jezikom in zamrmral nekaj o tem, da se reči same ne morejo izgubiti. Malček pa se je med tem skrival za vogalom in s stisnjenimi ustnicami komaj zadrževal smeh. Ko je opazoval očeta kako brez uspeha premetava dnevno sobo, da bi našel daljinca za garažna vrata, je bil ponosen na svojo malo zvijačo. Ko pa je videl, da oče postaja vedno bolj zaskrbljen, pa je pomislil ali ni morda vseeno šel predaleč.

Oče je še nekaj minut brskal, nato pa se naveličano naslonil na stol in globoko vzdihnil. Takrat se je malček odločil, da je čas da pove očetu, počasi je stopil do njega in s sklonjeno glavo priznal, da je skril daljinec za garažna vrata. Oče ga je pogledal z mešanico olajšanja in jeze, malček pa ga je prijel za roko in ga peljal v svojo sobo ter pokazal na kup plišastih medvedkov, ki so skrivali daljinec za garažna vrata. Oče je pobrskal med njimi in našel daljinca. Nežno je pobožal sinčka po laseh in se nasmehnil njegovi vragoliji.

Vzel ga je s seboj v trgovino, da kupita še nekaj sladkega.…