Promplac

Že od nekdaj sem imel na ogrevanje vedno isti pogled. Razni tisti tipični, oziroma standardni načini ogrevanja, od kakšne centralne, do kaminske peči. Zaradi tega si nisem nikoli mislil, da je mogoče tukaj kako posebej prihraniti denar, saj mi drugo praktično ni bilo znano. A ko sem začel živeti na svojem, ter sem se po letih končno ustalil, ko je bilo za vse poskrbljeno, pa me je začelo ogrevanje precej motiti. Opažati sem namreč začel, kako velik delež mojih stroškov je namenjen ravno temu. Zato sem vedel, da zagotovo obstaja nekaj, kar bi mi pomagalo zmanjšati tovrstne stroške.

Začel sem aktivno raziskovati vse različne opcije. Tedaj so mi pozornost vzele toplotne črpalke. Čeprav sem o teh slišal le bežno, se mi je zdelo, da je tukaj res priložnost, kako lahko nekoliko znižam svoje stroške ogrevanja. Pomagalo mi je tudi tisto malo morje različnih informacij, ki sem jih dobil na splet. Izgledalo je, kot da čisto vsi hvalijo toplotne črpalke in govorijo o tem, kako so jim pomagale znižati stroške. A temu nisem želel kar tako slepo zaupati. Zato sem se odločil, da se še malo pozanimam.

Nato pa sem se na srečo spomnil na prijatelja, ki je nedolgo nazaj kupil svojo toplotno črpalko. Obrnil sem se na njega, da mi razloži, kakšno je stanje s temi. Zanimalo me je, če te res znižajo stroške. Tedaj mi je lahko razložil, da čeprav je investicija v toplotne črpalke na začetku visoka, se z časom splača. Celo pokazal mi je račune ogrevanja pred nakupom črpalke in po tem. Ko sem videl izrazito spremembo v številkah, sem bil čisto motiviran, da si tudi sam kupim toplotno črpalko.

To sem tudi storil, ter sem po vseh potrebnih izračunih izvedel to investicijo. Danes pa lahko tudi sam trdim, da je toplotna črpalka definitivno vredna svojega denarja. …

Že od kar pomnim, sem tisti tip človeka, kateri se k zdravniku odpravi po navadi takrat, ko je že prepozno. Vedno sem bil namreč mišljenja, da ni nič resnega in bo moj imunski sistem že lahko poskrbel za to. Temu je bilo tudi velikokrat tako, a včasih so se reči zakomplicirale. Tako se mi je nekaj podobnega zgodilo tudi nedolgo nazaj, ko sem začel dobivati bolečine na območju želodca.

Začelo se je preprosto. Nekaj bolečin na tem območju, tisti čuden občutek po kakšnem obroku in podobno. Zdelo se mi je, da je to morda posledica stresa, ali česa čudnega kar sem morda pojedel. A z dnevi se reči niso izboljševale. Zato me je začelo to precej skrbeti, sploh zato, ker sem se začel zbujati sredi noči, ker me je trebuh tako bolel.

Tedaj sem se sprijaznil, da se moram odpraviti k zdravniku. Tam pa me je ta hitro poslal naprej, saj ni moral točno vedeti, kje je težava. Čakala me je kolonoskopija. Priznam, ko sem to slišal, sem bil čisto živčen. Približno sem vedel, kaj je kolonoskopija in to me ni niti malo navdušilo. Zdelo se mi je, da bo postopek precej neprijeten in boleč. 

Ko sem le dočakal tisti termin, ki sem ga imel, pa je živčnost le še narasla. Res sem mislil, da me bo vse skupaj zelo bolelo. To je videl tudi specialist, ki je opravljal pregled. Ta me je lahko takoj pomiril in mi ponudil sedacijo. To bi pomenilo, da ne bi čutil ničesar, na kar sem seveda takoj privolil. 

Ko se je pregled začel, pa sem bil prav presenečen nad tem, da je bila kolonoskopija res čisto neboleča. Sploh nisem praktično čutil, da se kaj dogaja. Tako je bila sedacija res nekaj posebnega. Rezultati pa so na srečo pokazali, da ni nič resnejšega, oziroma nič česar se ne bi dalo rešiti z nekaj antibiotiki. …

Imate tudi vi težavo, da pri delu trpijo vaši nohti? Ne znam vam povedati, kako je to jezilo mene. Ko sem si komaj naredila nohte in uživala v tem, kako lepi so, sem si jih z delom na vrtu uničila. No ni bil samo vrt, karkoli sem delala zunaj. Zavedala sem se, da bom vedno imela delo in da moram drugače poskrbeti za moje lepe nohte. Razmišljala sem in hitro prišla do rešitve, da potrebujem zaščitne rokavice. Je pa res, da nisem človek, ki bi nosil rokavice. Enostavno skoraj ne znam delati, če imam rokavice.

Zaščitne rokavice in lepi nohti

No, pa je bilo vseeno vredno, ko sem si kupila zaščitne rokavice in jih začela uporabljati. Ni šlo samo zato, da sem imela lepe nohte, tudi koža na rokah ni bila več tako zelo suha in nohti so postali bolj trdni. Kako sem bila vesela, da sem končno sprejela dejstvo, da mi zaščitne rokavice pomagajo na več načinov. Sedaj sem se nanje navdila. Sedaj točno vem, da je to prvo kar bom naredila, preden bom začela delati. Sedaj sploh ne potrebujem več manikure, ker za svoje nohte skrbim sama. Moje roke pa so sedaj videti urejen. Koža pa je mehka in prav nič suha. Rešitev je bila ta, da sem zaščitne rokavice nastavila skoraj na vse police in mize. Tako se težko zgodi, da ko grem delat karkoli, da ne bi imela blizu rokavic. 

Ja, priporočam jih vsem ženskam, ki imajo poškodovane nohte, suho kožo na rokah, ker si bodo tako pomagale, da bodo njene roke spet lepe in negovane. Tudi nohti se bodo opomogli. Skrb za roke ni odveč, kajti imeti lepe in negovane roke je zelo lepo. Tako svojih rok ne skrivam več, ker imam vedno urejene. Zaščitne rokavice so res fajn in še kako koristne, če želiš lepe nohte. …

Nekaj časa nazaj je fant zelo hitro opazil, da doživljam veliko stresa v službi. Ve da je moja služba precej stresna in da so obdobja, ko res nimam časa, niti zase, kaj šele za njega. Takrat, ko opazita močen stres pri meni, je res neverjeten, saj takrat po navadi vedno pripravi nekaj, da me preseneti. Čisto vsakič je presenečenje drugače in definitivno zelo lepo. Pred kratkim se je ta stres seveda spet pojavil in moj fant se je odločil, da me ukrade in odnese na tenis igrišče. Tenis igrišče je definitivno nekaj, kar nisem pričakovala od njega, saj dobro ve, da tenisa še nikoli nisem igrala. Kljub temu pa sem bila pripravljena preizkusiti karkoli, mi bo on ponudil, saj sem želela definitivno pozabiti na stres.

Tenis igrišče je na koncu bilo res nekaj, kar mi je pomagalo, saj sem se fokusirala na igro in popolnoma pozabila na stres v službi, ki ga potem tudi seveda prinesem domov. Cel teden sva takoj po službi začela hoditi na tenis igrišče, kjer sem dala vso jezo in ves stres v njih sebe, zato da potem to nisem nosila domov. To je bila res zelo dobro taktika iz strani mojega fanta in nisem morala verjeti, da je to sploh mogoče narediti. Bila sem res zelo vesela, da imam takšnega partnerja, ki takoj opazi, ko nekaj ni v redu in seveda poskrbi za to, da bo spet vse v redu. Veliko ljudi se ne vzame čas za druge ljudi in moj fant je dokazal, da on ni tak. A res sem lahko zelo vesela, da ga imam in da se lahko zanesem njega. Mislim, da je tako tudi obratno, saj čisto vsakič, ko vidim, da pri mojemu fantu nekaj ni v redu, želim rešiti problem takoj. Tenis igrišče je v tem primeru res delovalo in po ena tednu je celoten stres minil in jaz sem bila spet normalna.…

V službi sem slišala da so se pogovarjali, da bo sodelavec zopet postavijo strešno kritino, vendar tokrat na njegovem vikendu. Kolikor sem razumela je imel materiale že vse izbrane, izbral pa si je takšno, kot mu jo je predlagal prijatelj, kje mu je strešna kritina v malem prstu. Tako je rekel da bo strešno kritino postavljal kar sam oziroma postavil mu jo bo prijatelj ki se na to spozna. On pa mu bo le pomagal pri delu.

Najverjetneje pa bosta potrebovala še kakšen par rok, zato je tudi načel to debato v službi, saj ga je zanimalo ali bi mu bil še kdo pripravljen pomagati. Ena od sodelavcev ki je za takšne stvari res zelo priden in zelo rad pomaga in poprime še za kakšno novo delo, bi se res rade volje lotil tudi takšnega dela vendar ima problem z delom na višini, zato je tokrat odklonil njegovo ponudbo, se pa priporočal za kakšno drugo opravilo če bo potreboval. Tako pa se je javil drug sodelavec, ki pa se velikokrat izogne kakšni povabilom izven delovnega časa saj je po navadi zelo zaseden z svojimi hobiji. Tako nas je res vse presenetil a prav tako je povedal tudi da je takšno delo že opravljal. Bilo mi je res zanimivo poslušati fante ki so se pogovarjali kako je postavljanje lahko zahtevno a hkrati, zdaj je strešna kritina zelo preprosta za sestavit. K sreči pa na vikendu prijatelj tudi nima tako ostrega naklona strehe, zato bo delo potekalo nekoliko lažje. Res je želel prišparati stroške ki jih ima strešna kritina saj ni le cena materiala ampak se tudi plača stroške polaganja.

Pa vendar je za material dal vseeno malo več ravno zaradi vzdrževanja in daljše življenjske dobe. Tako se je pogovor še naprej odvijal o strešni kritini, ki pa se je nadaljeval na koncu tudi z malico in usklajevanje z datumom in časom. Mogli so še počakat da še en teden mine saj je bilo napovedano zelo slabo vreme.…

Moja sestra je komaj čakala letošnji dopust. Po napornih mesecih službe si je zaslužila oddih, zato si je izbrala majhno obmorsko mestece, kjer čas teče počasneje, sonce greje bolj toplo, domačini pa so prijazni in nasmejani.

Prve dni je uživala v brezskrbnem poležavanju na plaži, dolgih sprehodih ob morju in srkanju sveže limonade pod borovci. V sredo zjutraj pa je prejela veselo novico, njena dolgoletna prijateljica je rodila zdravega dečka. Takoj je vedela, da ji mora poslati ali čestitko ali telegram. Ker sta si vedno želeli ohraniti nekaj starih navad, je sklenila, da ji bo poslala telegram, ki je nekaj posebnega in osebnega v času, ko vsi pošiljajo le še sms sporočila po telefonu.

A tukaj, sredi majhnega mesteca, ni bilo vse tako preprosto. Najprej je povprašala receptorja v hotelu, kje je najbližja pošta. Ta je z nasmehom zamahnil z roko proti staremu kamnitemu trgu. Takoj je stekla tja, a pred njo je stala le zapuščena hiša z zarjavelim nabiralnikom. Pošte pa nikjer. Ni obupala. Vprašala je domačina, starega ribiča, ki je s kazalcem pokazal proti hribu in kapelici na njem. Sledila je navodilom, a je namesto pošte našla prijetno kavarno, kjer so ji postregli z najboljšo kavo kar jo je kdaj pila. S soncem že visoko na nebu in rahlim obupom v srcu, je še v tretje vprašala prijazno prodajalko v trgovinici s spominki. Ta ji je z nasmehom na obrazu razložila, da pošte že dolgo ni tukaj in da lahko telegram pošlje na turistični točki. In res, v majhni pisarni stala stara naprava, ki je pošiljala sporočila še na star, čaroben način. Sedla je za mizo, izbrala najlepše besede in prijateljici poslala telegram poln ljubezni in veselja.

Ko je končno stopila ven, je sonce še vedno prijetno grelo, veter pa je nežno valovil morje. Vesela, da je lahko poslala telegram, se je vrnila po isti poti do svojega hotela.…

V Rožnatem mestu v Rožni dolini je bilo celo mesto na nogah.

Gasilsko društvo je praznovalo dvesto let obstoja in že celo leto so se vrstile različne prireditve s katerimi so v mestu želeli obeležiti ta jubilej. Pripravili so celo vrsto koncertov in zabavnih prireditev. Pripravili so tudi gasilska tekmovanja, pa športne prireditve. Ta konec tedna pa se je bližal vrhunec prireditev, ki se naj bi končal s tombolo. Tombola sama po sebi ne bi bila nič posebnega če nebi bil nagradni sklad nekaj posebnega. Številne visoke denarne nagrade, lepi izdelki in vrhunec tombole podelitev avtomobila znamke Peugeot model tri tisoč osem.

Avto je za gasilsko tombolo prispevala avto hiša iz Rožnega mesta s pomočjo zastopnika vozil Peugeot za našo državo. Takoj ko se je razvedelo kako bogat je nagradni fond še posebej pa, da bo glavna nagrada avtomobil, so srečke hitro pošle. Kupovalo jih je staro in mlado. Na bencinskih servisih, v prodajalnah časopisov in pri gasilcih so vsi stali v vrsti da bi kupili srečke za tombolo. Srečk je zmanjkalo že peti dan po začetku prodaje. Nekaj srečk je kupil tudi župan Jure, bolj zaradi tega, ker je šel denar od prodanih srečk za nakup novih vozil za gasilsko brigado v mestu. To so sami fejst fantje je rad dejal župan Jure.

Vedno pripravljeni pomagati in reševati življenja, če je potrebno. Tombola se je odvijala na glavnem mestnem trgu, kjer so postavili oder in so na njem nastopale glasbene skupine znane po celi državi, na vrhuncu zabave se je pričelo žrebanje tombole. Hitro so podelili cel kup bogatih nagrad, na koncu je ostalo le še žrebanje srečke, ki bo srečnežu prinesla novo vozilo znamke Peugeot model tri tisoč osem. Ko je voditelj prebral dobitno srečko je na trgu zavladala popolna tišina.

In nato silovit izbruh veselja. Avto je zadela mlada družina, ki ji bo avto znamke Peugeot prišel še kako prav.…

Ko je poln avtobus krovcev prispel do velike tovarne, so že od daleč opazili mogočne proizvodne hale in visok dimnik, iz katerega se je strmo dvigal snežno bel dim.

V tej tovarni so iz proizvodnih trakov prišli najsodobnejši strešni paneli, ki so postali pravi hit v gradbeni industriji. Ob vhodu v eno izmed hal jih je pričakal vodja proizvodnje in jih povabil na ogled celotnega proizvodnega procesa. Najprej so si ogledali oddelek, kjer so bile skladiščene surovine. Brez kovinskih plošč, izolacijskih materialov in posebnih premazov pač ti strešni paneli ne bi obstajali. Vodja je razložil, kako se vse začne pri kvalitetnih materialih, saj le tako lahko zagotovijo trajnost in odpornost končnega izdelka. Nato pa so vstopili v samo osrčje tovarne, v prostore s proizvodno linijo. Ogromen prostor je bil napolnjen s sodobnimi stroji, ki so natančno oblikovali in sestavljali komponente, končni izdelek pa so bili strešni paneli.

Opazovali so, kako kovinske plošče potujejo skozi stroje, ki jih režejo, prepogibajo in nanašajo posebne zaščitne sloje. Nekateri krovci so se že pogovarjali o tem, kako enostavno bo te strešne panele vgrajevati na strehe, saj so bili lahki in izjemno vzdržljivi. Po ogledu proizvodnje so se ustavili še v laboratoriju, kjer so preizkušali vzdržljivost strešnih panelov. Eden od inženirjev je pokazal test odpornosti na močne sunke vetra in točo. Navdušenost je bila na višku, plošče niso dobile niti drobne praske. Ti strešni paneli so ustvarjeni za desetletja, je ponosno pristavil po koncu testa. Za konec pa še ogled razstavnega prostora, kjer so bile prikazane različne izvedbe strešnih panelov. Vse od klasičnih od modernih, celo takšni z vgrajenimi solarnimi celicami so bili razstavljeni. Pogovor z oblikovalci jih je še dodatno prepričal, da ta tovarna res razmišlja o prihodnosti in ustvarja izdelke, ki ne le ščitijo strehe ampak tudi prispevajo k energetski učinkovitosti domov.

Polni novih idej so se krovci vračali domov.…

Bil je sončen soboti popoldan in oče je po napornem in dolgem delovnem tednu užival v srkanju skodelice črne kave in branje časopisa.

Njegov malček pa je imel drugačne načrte. Malo je želel podražiti očeta. Njegova radovednost in želja po igri sta bili neustavljivi. Ko je videl kako je oče odložil daljinca za garažna vrata na mizo in se zatopil v branje, je dobil nagajivo zamisel. Tiho, kot prava miška, je stegnil svoje male ročice, pograbil daljinca in ga nesel v svojo sobo. Tam ga je skril pod kup plišastih medvedkov. Čez nekaj časa je oče vstal in se namenil oditi v trgovino po nekaj sestavin za okusno večerjo. Stopil je do garaže, roke potisnil v žep, da bi vzel daljinec, a ga ni bilo. Presenečeno se je ozrl naokoli, pogledal na mizo, saj je bil prepričan, da ga je tam odložil, pod kavč. Nič. Tlesknil je z jezikom in zamrmral nekaj o tem, da se reči same ne morejo izgubiti. Malček pa se je med tem skrival za vogalom in s stisnjenimi ustnicami komaj zadrževal smeh. Ko je opazoval očeta kako brez uspeha premetava dnevno sobo, da bi našel daljinca za garažna vrata, je bil ponosen na svojo malo zvijačo. Ko pa je videl, da oče postaja vedno bolj zaskrbljen, pa je pomislil ali ni morda vseeno šel predaleč.

Oče je še nekaj minut brskal, nato pa se naveličano naslonil na stol in globoko vzdihnil. Takrat se je malček odločil, da je čas da pove očetu, počasi je stopil do njega in s sklonjeno glavo priznal, da je skril daljinec za garažna vrata. Oče ga je pogledal z mešanico olajšanja in jeze, malček pa ga je prijel za roko in ga peljal v svojo sobo ter pokazal na kup plišastih medvedkov, ki so skrivali daljinec za garažna vrata. Oče je pobrskal med njimi in našel daljinca. Nežno je pobožal sinčka po laseh in se nasmehnil njegovi vragoliji.

Vzel ga je s seboj v trgovino, da kupita še nekaj sladkega.…

Moja sestra je bila od nekdaj športno aktivna. Tek je bil njen način spopadanja s stresom in ure v naravi so ji pomagale, da je spočila misli in zadihala svež zrak s polnimi pljuči. Imela je zelo kvalitetno opremo za tek – od tekaških superg, udobnih pajkic, do pametne ure, ki je štela vsak njen korak in utrip. Nikoli pa ni razmišljala o nečem tako banalnem, kot so športne nogavice.

Velikokrat sva tekli skupaj in ko sem ji  z navdušenjem razlagala o posebnih materialih in prednostih kompresijskih nogavic se mi je zmeraj posmehovala. Sama je nosila običajne bombažne nogavice, ki jih je kupila v bližnji trgovini v akciji 3 za 2 in verjela je, da so povsem dovolj. Vse dokler se nisva pripravljali na najin prvi polmaraton.

Načrtovali sva 18 kilometrov dolgo turo, na katero sva se aktivno pripravljali že nekaj mesecev. Tisti dan je šlo vse po planu – bili sva v super formi, dobro opremljeni, še vreme je bilo na naši strani – vse do 12. kilometra, ko so njene noge začele postajati težke, na petah pa je čutila neprijetno drgnjenje. Bodrila sem jo in skupaj sva uspešno pritekli do konca vendar se spomnim, kot bi bilo včeraj, njenih ogromnih žuljev po tem, ko je sezula nogavice. ”Resno? Zaradi nogavic??” je bila presenečena in takoj naslednji dan sva obiskali trgovino s športno opremo. Bili sva namenjeni po njene prve prave športne nogavice.

Prijazna prodajalka ji je predstavila več kot 5 primernih modelov, odločili sva se za športne nogavice z ojačano peto in kompresijskim učinkom. Ona je bila skeptična, a po neljubem dogodku odločena, da jim da priložnost. Nekaj dni kasneje jih je preizkusila še na terenu in bila je presenečena, kako so noge kljub potenju bile suhe, ni bilo niti sledu o žuljih, pa še neverjetno udobne so bile za nošenje. Na koncu sva se skupaj smejali, ko je rekla: ”Včasih misliš, da potrebuješ več treninga in dražje superge, a dovolj so samo nove športne nogavice”.…