Promplac

V službi sem slišala da so se pogovarjali, da bo sodelavec zopet postavijo strešno kritino, vendar tokrat na njegovem vikendu. Kolikor sem razumela je imel materiale že vse izbrane, izbral pa si je takšno, kot mu jo je predlagal prijatelj, kje mu je strešna kritina v malem prstu. Tako je rekel da bo strešno kritino postavljal kar sam oziroma postavil mu jo bo prijatelj ki se na to spozna. On pa mu bo le pomagal pri delu.

Najverjetneje pa bosta potrebovala še kakšen par rok, zato je tudi načel to debato v službi, saj ga je zanimalo ali bi mu bil še kdo pripravljen pomagati. Ena od sodelavcev ki je za takšne stvari res zelo priden in zelo rad pomaga in poprime še za kakšno novo delo, bi se res rade volje lotil tudi takšnega dela vendar ima problem z delom na višini, zato je tokrat odklonil njegovo ponudbo, se pa priporočal za kakšno drugo opravilo če bo potreboval. Tako pa se je javil drug sodelavec, ki pa se velikokrat izogne kakšni povabilom izven delovnega časa saj je po navadi zelo zaseden z svojimi hobiji. Tako nas je res vse presenetil a prav tako je povedal tudi da je takšno delo že opravljal. Bilo mi je res zanimivo poslušati fante ki so se pogovarjali kako je postavljanje lahko zahtevno a hkrati, zdaj je strešna kritina zelo preprosta za sestavit. K sreči pa na vikendu prijatelj tudi nima tako ostrega naklona strehe, zato bo delo potekalo nekoliko lažje. Res je želel prišparati stroške ki jih ima strešna kritina saj ni le cena materiala ampak se tudi plača stroške polaganja.

Pa vendar je za material dal vseeno malo več ravno zaradi vzdrževanja in daljše življenjske dobe. Tako se je pogovor še naprej odvijal o strešni kritini, ki pa se je nadaljeval na koncu tudi z malico in usklajevanje z datumom in časom. Mogli so še počakat da še en teden mine saj je bilo napovedano zelo slabo vreme.…

Moja sestra je komaj čakala letošnji dopust. Po napornih mesecih službe si je zaslužila oddih, zato si je izbrala majhno obmorsko mestece, kjer čas teče počasneje, sonce greje bolj toplo, domačini pa so prijazni in nasmejani.

Prve dni je uživala v brezskrbnem poležavanju na plaži, dolgih sprehodih ob morju in srkanju sveže limonade pod borovci. V sredo zjutraj pa je prejela veselo novico, njena dolgoletna prijateljica je rodila zdravega dečka. Takoj je vedela, da ji mora poslati ali čestitko ali telegram. Ker sta si vedno želeli ohraniti nekaj starih navad, je sklenila, da ji bo poslala telegram, ki je nekaj posebnega in osebnega v času, ko vsi pošiljajo le še sms sporočila po telefonu.

A tukaj, sredi majhnega mesteca, ni bilo vse tako preprosto. Najprej je povprašala receptorja v hotelu, kje je najbližja pošta. Ta je z nasmehom zamahnil z roko proti staremu kamnitemu trgu. Takoj je stekla tja, a pred njo je stala le zapuščena hiša z zarjavelim nabiralnikom. Pošte pa nikjer. Ni obupala. Vprašala je domačina, starega ribiča, ki je s kazalcem pokazal proti hribu in kapelici na njem. Sledila je navodilom, a je namesto pošte našla prijetno kavarno, kjer so ji postregli z najboljšo kavo kar jo je kdaj pila. S soncem že visoko na nebu in rahlim obupom v srcu, je še v tretje vprašala prijazno prodajalko v trgovinici s spominki. Ta ji je z nasmehom na obrazu razložila, da pošte že dolgo ni tukaj in da lahko telegram pošlje na turistični točki. In res, v majhni pisarni stala stara naprava, ki je pošiljala sporočila še na star, čaroben način. Sedla je za mizo, izbrala najlepše besede in prijateljici poslala telegram poln ljubezni in veselja.

Ko je končno stopila ven, je sonce še vedno prijetno grelo, veter pa je nežno valovil morje. Vesela, da je lahko poslala telegram, se je vrnila po isti poti do svojega hotela.…

V Rožnatem mestu v Rožni dolini je bilo celo mesto na nogah.

Gasilsko društvo je praznovalo dvesto let obstoja in že celo leto so se vrstile različne prireditve s katerimi so v mestu želeli obeležiti ta jubilej. Pripravili so celo vrsto koncertov in zabavnih prireditev. Pripravili so tudi gasilska tekmovanja, pa športne prireditve. Ta konec tedna pa se je bližal vrhunec prireditev, ki se naj bi končal s tombolo. Tombola sama po sebi ne bi bila nič posebnega če nebi bil nagradni sklad nekaj posebnega. Številne visoke denarne nagrade, lepi izdelki in vrhunec tombole podelitev avtomobila znamke Peugeot model tri tisoč osem.

Avto je za gasilsko tombolo prispevala avto hiša iz Rožnega mesta s pomočjo zastopnika vozil Peugeot za našo državo. Takoj ko se je razvedelo kako bogat je nagradni fond še posebej pa, da bo glavna nagrada avtomobil, so srečke hitro pošle. Kupovalo jih je staro in mlado. Na bencinskih servisih, v prodajalnah časopisov in pri gasilcih so vsi stali v vrsti da bi kupili srečke za tombolo. Srečk je zmanjkalo že peti dan po začetku prodaje. Nekaj srečk je kupil tudi župan Jure, bolj zaradi tega, ker je šel denar od prodanih srečk za nakup novih vozil za gasilsko brigado v mestu. To so sami fejst fantje je rad dejal župan Jure.

Vedno pripravljeni pomagati in reševati življenja, če je potrebno. Tombola se je odvijala na glavnem mestnem trgu, kjer so postavili oder in so na njem nastopale glasbene skupine znane po celi državi, na vrhuncu zabave se je pričelo žrebanje tombole. Hitro so podelili cel kup bogatih nagrad, na koncu je ostalo le še žrebanje srečke, ki bo srečnežu prinesla novo vozilo znamke Peugeot model tri tisoč osem. Ko je voditelj prebral dobitno srečko je na trgu zavladala popolna tišina.

In nato silovit izbruh veselja. Avto je zadela mlada družina, ki ji bo avto znamke Peugeot prišel še kako prav.…

Ko je poln avtobus krovcev prispel do velike tovarne, so že od daleč opazili mogočne proizvodne hale in visok dimnik, iz katerega se je strmo dvigal snežno bel dim.

V tej tovarni so iz proizvodnih trakov prišli najsodobnejši strešni paneli, ki so postali pravi hit v gradbeni industriji. Ob vhodu v eno izmed hal jih je pričakal vodja proizvodnje in jih povabil na ogled celotnega proizvodnega procesa. Najprej so si ogledali oddelek, kjer so bile skladiščene surovine. Brez kovinskih plošč, izolacijskih materialov in posebnih premazov pač ti strešni paneli ne bi obstajali. Vodja je razložil, kako se vse začne pri kvalitetnih materialih, saj le tako lahko zagotovijo trajnost in odpornost končnega izdelka. Nato pa so vstopili v samo osrčje tovarne, v prostore s proizvodno linijo. Ogromen prostor je bil napolnjen s sodobnimi stroji, ki so natančno oblikovali in sestavljali komponente, končni izdelek pa so bili strešni paneli.

Opazovali so, kako kovinske plošče potujejo skozi stroje, ki jih režejo, prepogibajo in nanašajo posebne zaščitne sloje. Nekateri krovci so se že pogovarjali o tem, kako enostavno bo te strešne panele vgrajevati na strehe, saj so bili lahki in izjemno vzdržljivi. Po ogledu proizvodnje so se ustavili še v laboratoriju, kjer so preizkušali vzdržljivost strešnih panelov. Eden od inženirjev je pokazal test odpornosti na močne sunke vetra in točo. Navdušenost je bila na višku, plošče niso dobile niti drobne praske. Ti strešni paneli so ustvarjeni za desetletja, je ponosno pristavil po koncu testa. Za konec pa še ogled razstavnega prostora, kjer so bile prikazane različne izvedbe strešnih panelov. Vse od klasičnih od modernih, celo takšni z vgrajenimi solarnimi celicami so bili razstavljeni. Pogovor z oblikovalci jih je še dodatno prepričal, da ta tovarna res razmišlja o prihodnosti in ustvarja izdelke, ki ne le ščitijo strehe ampak tudi prispevajo k energetski učinkovitosti domov.

Polni novih idej so se krovci vračali domov.…

Bil je sončen soboti popoldan in oče je po napornem in dolgem delovnem tednu užival v srkanju skodelice črne kave in branje časopisa.

Njegov malček pa je imel drugačne načrte. Malo je želel podražiti očeta. Njegova radovednost in želja po igri sta bili neustavljivi. Ko je videl kako je oče odložil daljinca za garažna vrata na mizo in se zatopil v branje, je dobil nagajivo zamisel. Tiho, kot prava miška, je stegnil svoje male ročice, pograbil daljinca in ga nesel v svojo sobo. Tam ga je skril pod kup plišastih medvedkov. Čez nekaj časa je oče vstal in se namenil oditi v trgovino po nekaj sestavin za okusno večerjo. Stopil je do garaže, roke potisnil v žep, da bi vzel daljinec, a ga ni bilo. Presenečeno se je ozrl naokoli, pogledal na mizo, saj je bil prepričan, da ga je tam odložil, pod kavč. Nič. Tlesknil je z jezikom in zamrmral nekaj o tem, da se reči same ne morejo izgubiti. Malček pa se je med tem skrival za vogalom in s stisnjenimi ustnicami komaj zadrževal smeh. Ko je opazoval očeta kako brez uspeha premetava dnevno sobo, da bi našel daljinca za garažna vrata, je bil ponosen na svojo malo zvijačo. Ko pa je videl, da oče postaja vedno bolj zaskrbljen, pa je pomislil ali ni morda vseeno šel predaleč.

Oče je še nekaj minut brskal, nato pa se naveličano naslonil na stol in globoko vzdihnil. Takrat se je malček odločil, da je čas da pove očetu, počasi je stopil do njega in s sklonjeno glavo priznal, da je skril daljinec za garažna vrata. Oče ga je pogledal z mešanico olajšanja in jeze, malček pa ga je prijel za roko in ga peljal v svojo sobo ter pokazal na kup plišastih medvedkov, ki so skrivali daljinec za garažna vrata. Oče je pobrskal med njimi in našel daljinca. Nežno je pobožal sinčka po laseh in se nasmehnil njegovi vragoliji.

Vzel ga je s seboj v trgovino, da kupita še nekaj sladkega.…

Moja sestra je bila od nekdaj športno aktivna. Tek je bil njen način spopadanja s stresom in ure v naravi so ji pomagale, da je spočila misli in zadihala svež zrak s polnimi pljuči. Imela je zelo kvalitetno opremo za tek – od tekaških superg, udobnih pajkic, do pametne ure, ki je štela vsak njen korak in utrip. Nikoli pa ni razmišljala o nečem tako banalnem, kot so športne nogavice.

Velikokrat sva tekli skupaj in ko sem ji  z navdušenjem razlagala o posebnih materialih in prednostih kompresijskih nogavic se mi je zmeraj posmehovala. Sama je nosila običajne bombažne nogavice, ki jih je kupila v bližnji trgovini v akciji 3 za 2 in verjela je, da so povsem dovolj. Vse dokler se nisva pripravljali na najin prvi polmaraton.

Načrtovali sva 18 kilometrov dolgo turo, na katero sva se aktivno pripravljali že nekaj mesecev. Tisti dan je šlo vse po planu – bili sva v super formi, dobro opremljeni, še vreme je bilo na naši strani – vse do 12. kilometra, ko so njene noge začele postajati težke, na petah pa je čutila neprijetno drgnjenje. Bodrila sem jo in skupaj sva uspešno pritekli do konca vendar se spomnim, kot bi bilo včeraj, njenih ogromnih žuljev po tem, ko je sezula nogavice. ”Resno? Zaradi nogavic??” je bila presenečena in takoj naslednji dan sva obiskali trgovino s športno opremo. Bili sva namenjeni po njene prve prave športne nogavice.

Prijazna prodajalka ji je predstavila več kot 5 primernih modelov, odločili sva se za športne nogavice z ojačano peto in kompresijskim učinkom. Ona je bila skeptična, a po neljubem dogodku odločena, da jim da priložnost. Nekaj dni kasneje jih je preizkusila še na terenu in bila je presenečena, kako so noge kljub potenju bile suhe, ni bilo niti sledu o žuljih, pa še neverjetno udobne so bile za nošenje. Na koncu sva se skupaj smejali, ko je rekla: ”Včasih misliš, da potrebuješ več treninga in dražje superge, a dovolj so samo nove športne nogavice”.…

Prijatelj mi je omenjal, da je zamenjal službo in da je sedaj začel opravljati skladiščno poslovanje. Sprva sem bila res nekoliko začudena, saj si njegovega dela res nisem predstavljala.

Tako pa mi je povedal da je dosti v pisarni in predvsem na računalniku. Občasno gre tudi do skladišča, ki je takoj ko stopi iz pisarne, da občasno še kaj preveri, če ima kaj za preverit. A drugače pa mu je delo všeč, saj ima vse pod kontrolo, predvsem pa mu odgovarja, ker nima več večernih izmen kot tudi ne delovnih vikendov, pa tudi za praznike je lahko doma. Tako je vesel, da je odkril to skladiščno poslovanje in predvsem ima pod kontrola različne vrste skladišč, ki pa jih danes podjetja še kako potrebujejo in je dosti povpraševanja za njimi, saj je zaradi spletne prodaje, ki more biti hitro na dosegu rok potrebna tudi večja zaloga. Tako se tudi srečuje z raznoraznimi podjetji in včasih se prav začudi, kaj vse je v vseh teh skladiščih, kaj vse se prodaja in pa kaj pravzaprav folk sploh kupuje. Ampak njemu je pomembno, da mu skladiščno poslovanje gre od rok. Prav tako pa ima tudi boljšo plačo kot jo je imel v prejšnji službi. Mu pa je tole skladiščno poslovanje zrihtal njegov prijatelj, ki je delal v očetovem podjetju. Navsezadnje je v takšno firmo težko priti notri, razen če koga poznaš.

Ker pa je še na začetku, se mu zdi njegova služba res zelo dobra in svoje delo opravlja z veseljem, saj je tudi sam nad sabo navdušen in presenečen, da rad dela s papirji in tudi to, da je toliko v pisarni. Tega si res ni nikoli predstavljal, a je vseeno rekel, da bo probal. Res sem bil vesela za njega, saj ga že dolgo nisem videla tako zadovoljnega in zagretega za svoje novo delovno mesto.

…

Ko se je moj zelo dober prijatelj ženil, me je pri temu prosil, če bi mu lahko malo pomagal pri organizaciji njegove poroke, saj sem imel s tem malo več izkušenj, ter je želel, da bi mu zato pomagal, saj je bilo kar nekaj reči, za katere pri takšni organizaciji ni vedel. Ker pa je bil moj zelo dober prijatelj, pa sem seveda privolil, ter sem mu takoj rekel, da mu lahko pomagam.

Tedaj pa se je začela ta organizacija. Ko smo poskrbeli za vse standardne reči in kako bo poroka potekala, pa sem lahko še ponudil kakšno svojo idejo, za kakšne zabavne dodatke, ki bi jih lahko dali k prostoru, kjer bo poroka. Tukaj pa je bila moja glavna ideja, foto stojnica. Ko pa sem mu to omenil, pa sploh ni vedel, kaj foto stojnica pravzaprav je. Razložil pa sem mu, da gre za nekakšno stojnico, oziroma prostor, kamor lahko gredo udeleženci poroke, ter se slikajo.

To pa bi bilo zelo prijetno zaradi tega, ker bi si lahko na ta način vsi ustvarili kakšen nepozaben utrinek, oziroma spomin te poroke, saj bi takšna stojnica sliko, ki jo je zajela, takoj natisnila tudi na foto papir, ter bi tako dobili zelo lep spominek v fizični obliki, kot sliko.

Ta foto stojnica pa je zelo majhna, tako da ne bi zavzela veliko prostora, saj je namenjena do največ 5im ljudem, tako da bi se lahko vanjo odpravile bolj manjše skupine ljudi.

Ko pa sem prijatelju razložil kaj torej je foto stojnica, pa se je takoj strinjal, ter je bil mnenja, da bi lahko kaj takšnega res lepo popestrilo njegovo poroko. Zato pa je bil to odličen dodatek za poroko, ter sva se lahko nato še lotila organizacije kakšnih manjših detajlov. Načrtovanje pa je tako res potekalo odlično, tako da smo že komaj čakali dan poroke.…

Nekaj časa nazaj sem se srečal z projektom, kjer sem moral vzpostaviti sms marketing. Takrat pa me je to zelo presenetilo, kajti cilj tega projekta je bil pridobiti čim več strank in pa povečati prodaje našega podjetja. Ta skeptika pa je prišla zaradi tega, ker so se mi zdela sms sporočila že malo zastarela, oziroma se mi je zdelo, da s tem ne bi dosegli tega, kar si želimo, saj so se mi zdela razna socialna omrežja veliko boljša alternativa. Vseeno pa sem se tega projekta lotil z odprtim mišljenjem, ter sem opravil, kar je bilo potrebno.

Najprej pa sem torej uredil to, da smo lahko s podjetjem množično pošiljali sms sporočila, za kar pa je bilo potrebno pridobiti določene pakete. Tedaj pa sem lahko to že preizkusil, ter sem poslal množično sms sporočilo. Namen pa je bil sprva samo preveriti delovanje tega, tako da smo se s podjetjem dogovorili, da bomo ponudili 10 procenti popust, vendar bo to trajalo le skozi vikend. Želeli smo zgolj videti odziv, ki bi ga to sprožilo.

Med vikendom pa se je količina obiskov, konkretno povečala, tako da smo lahko videli, da so ljudje res to sporočilo prebrali, ter se odpravili v našo trgovino. Tako pa je bil to odličen test, ki nam je dal dobre povratne informacije. 

Tako pa smo s tem videli, da torej sms marketing deluje, ter smo vzpostavili ustrezen sistem. Tedaj pa se je bilo potrebno še zmeniti, kaj bomo sploh pošiljali, oziroma kaj bo predstavljalo naš sms marketing. Dogovorili pa smo se, da bodo to predvsem sporočila o kakšnih novostih. To pa so lahko novi artikli, kakšni popusti, pomembne informacije o podjetju za stranke in pa podobno. To se nam je namreč zdelo najbolj smiselno, ter smo sklenili, da so to informacije, ki lahko privlačijo stranke, ter jih obveščajo. …

Mesec je naokrog, hladilnik in zamrzovalna skrinja pa skoraj prazna, nakupovalni listek pa dog kot kašne roman. Na vrsti je shoping. Moje najbolj nepriljubljeno opravilo je potiskanje nakupovalnega vozička med policami supermarketa. Najraje bi to opravil sam, bil bi kot dirkač formule ena in nakup bi bil hitro zaključen. Tako pa …. Parkirat avtomobil čim bližje izhodnim vratom, kar je skoraj nemogoče, ker bi vsak najraje zapeljal kar v trgovino. Potem še borba za prazen nakupovalni voziček in iskanje po denarnici za žetonom, da sploh lahko odpelješ nakupovalni voziček.

Potem pa gibanje s polževo hitrostjo med policami. Tokrat sva si nakupovalni listek razdelila, njej hrana meni vse ostalo. Hitrost je tako velika, da se mi pajčevina dela med nogami. Nakupovalni voziček pustim na sredini ulice med prodajnimi policami in se odpravim proti oddelku s kuhinjskimi pripomočki in opremo. Preberem listek, najprej napisane vrečke za smeti, pa ne po kilogramih ampak po barvah. Najdeno. Naslednje so vrečke za vakuumiranje. Tukaj pa problem. Na listku piše več vrst. Kaj to pomeni. Saj vrečke za vakuumiranje so samo ena vrsta. Pogledam po trgovini, da najdem svojo najdražjo, najdem jo na oddelku zdrava prehrana. Samo njen pogled mi pove kaj rabimo. Vrečke za vakuumiranje različnih velikosti. Logično. Če bi malo razmislil, bi si lahko prihranil ta pogled. Potem mi skozi možgane šine misel, zakaj vrečke za vakuumiranje, če pa doma nimamo strojčka za vakuumiranje.

Spet se odpravim nazaj. Še dobro, da sem prej prišel do najinega vozička in na vrhu opazil kartonsko škatlo, v njej pa strojček za vakuumiranje. Kar na petah se obrnem in odvihram nazaj med police. Pri blagajni se dobiva, vidim kako z očmi preiskuje nakupovalni voziček, da preveri ali sem izbral pravilne vrečke za vakuumiranje. Njen nasmeh na obrazu mi potrdi mojo pravilno izbiro. Jeeeeee, zmagal sem, sem ponosen sam nase in z dvignjeno glavo zapustim trgovino.…